Image by Getty Images via Daylife

Končno, bi lahko rekel. Najdaljše olimpijske igre v mojem življenju so končane. Olimpijsko navdušenje, ki je prevevalo Kitajsko že vse od 13. julija 2001, ko je MOK organizacijo dodelil Pekingu, mi je v zadnjem času že prav pošteno presedalo. Ko se je evforiji pridružil še preostali svet je bila mera polna.

Kitajsko podrobneje spremljam že dobro desetletje in zadnjih sedem let sem stalno poslušal olimpijsko to, olimpijsko ono in komaj čakal da se igre začnejo in še bolj nestrpno čakal njihov zaključek, ko bo končno potihnila vsa olimpijska evforija in bo Kitajska zopet stopila za svilnat zastor “zahodnjaških” predpostavk in neznanja. Peking sicer čakajo še paraolimpijske igre, ki pa že po tradiciji ne pritegnejo prav veliko pozornosti, saj tam tekmujejo tisti, ki jih preostala štiri leta raje skrivamo po domovih in raznih inštitucijah.

Olimpijske igre so Kitajski prinesle veliko pozornost svetovnih medijev, ki so jo, poleg njih samih, dodobra izkoristili mnogi kitajski kritiki. Levji delež so si odrezali Tibetanci in podporniki njihovih pravic. Manjši košček pozornosti je uspelo odščipniti tudi Ujgurom in preostalim narodom kitajske centralne Azije, ki pa jih je Kitajska preventivno, v duhu boja proti terorizmu dodobra zatrla. Prinesle so tudi, vsaj za kratek čas, čistejši zrak prebivalcem Pekinga in hitrejšo razširitev omrežja podzemne železnice v mestu. Pekingu bosta ostali tudi ptičje gnezdo in vodna kocka, novi turistični atrakciji.

Prinesle so tudi nekoliko bolj sproščeno cenzuro medijev. Po po eni strani je to posledica hord tujih novinarjev in “zaupanja” v nacionalno zavest Kitajcev, da ne bodo po nepotrebnem blatili kitajskega ugleda (podobne misli so v začetku letošnjega leta “odmevale” tudi po Sloveniji). Po drugi strani pa je šlo za nadaljevanje prakse, ki se je začela po katastrofalnem potresu v Sichuanu. Kitajska oblast je takrat hočeš nočeš morala dovoliti večjo svobodo govora, da se ne bi gnev Kitajcev usmeril proti njej.

Kitajsko sedaj čaka obdobje postolimpijskega treznjenja in konsolidacije sprememb, ki jih je prineslo letošnje leto. Gonilne sile nacionalne sloge in ponosa ni več, ostaja le spomin in Kitajska bo morala, vsem težavam navkljub, odpreti novo poglavje v svoji zgodovini. Če so bile dosedanje olimpijske igre predvsem projekt mest in regij, v katerih so se le te dogajale, so bile tokratne igre projekt kitajske vlade in kot take vsekitajski projekt. Nacionalni ponos, ki je bil v tem procesu aktiviran, bo morala kitajska vlada kanalizirati v neke druge oblike in le upamo lahko, da olimpijskega duha ne bo zamenjal nacionalistični duh, ki že dolgo straši po kitajski in prinaša prikrito, a vendarle realno grožnjo razmeram v regiji.

Dodatno branje

• The Post-Olympics Era is a False Question

Olimpijske igre so že za vogalom in veliko se govori o razmerah v Pekingu in o stavbah, ki so jih zgradili za to priložnost. Sračje gnezdo in vodna kocka sta zares impresivni zgradbi, vendar mene bolj fascinira zgradba v katero se bo konec naslednjega leta preselil sedež kitajske javne televizije - CCTV (Central China TV).

Computer generated image of the CCTV building. OMA/Ole Scheeren and Rem Koolhaas.

CCTV headquarters in China, Beijing district nearing completion (April 2008)

Mnogo več fotografij je na voljo na Flickr-u.

Ne, ne gre za nove politične stiske rok, temveč za tri prav konkretne korake, ki bodo olajšali življenje Kitajcem na obeh straneh Tajvanske ožine.

I.

Morda najkonkretnejši korak je začetek neposrednih letov med celinsko Kitajsko in Tajvanom. Iz Pekinga ali Šanghaja je sicer že dolgo časa mogoče poleteti v Taipei - glavno mesto Tajvana - vendar so do sedaj morala letala vmes pristati v Hong Kongu, kar je potovanju dodalo vsaj tri dodatne in nepotrebne ure poleta. Prvi neposredni leti med celino in otokom, so poleteli med kitajskim novim letom leta 2005. Od sedaj pa bo ta bližnjica potnikom na voljo vse leto.

II.

Kitajski Yuan je bilo do sedaj mogoče uradno kupiti dobiti le na Kitajskem, Hong Kongu in Macau. Od ponedeljka naprej je mogoče uradno prodajati in kupiti kitajski Yuan tudi na Tajvanu, kar bo olajšalo življenje vse bolj množičnim turistom, tako na eni kot na drugi strani Tajvanske ožine.

III.

Tajvanska vlada je dodatno sprostila omejitve pri vlaganju na Kitajsko. Tajvan je bil sicer že prej, takoj za Hong Kongom, največji vlagatelj v kitajsko gospodarstvo, saj ju med seboj družijo mnoge družinske in kulturne vezi.

Čeprav so koraki majhni in previdni, pa vendarle kažejo na pripravljenost za normalizacijo razmer med  Ljudsko republiko Kitajsko in Republiko Kitajsko. Glavna ovira pri teh prizadevanjih je pogosto Tajvan, saj se upravičeno boji svoje ogromne sosede, ki ne skriva želja, da svojo “odcepniško” provinco spet spravi pod svoje okrilje. Izkušnje Hong Konga po združitvi z Ljudsko republiko Kitajsko za Tajvan namreč niso ravno vzpodbudne.

Ravno včeraj, ko je novica o tem obšla svet, sem se pogovarjal s prijateljico, ki so jo sredi maja “vrgli” iz Xiahe-ja ob katerem stoji samostan Labrang, najpomembnejši in največji tibetanski samostan izven avtonomne pokrajine (AP) Tibet in ena največjih turističnih znamenitosti južnega Gansu-ja. Po grožnjah s streljanjem in pregovarjanjih so njej in ostalim sedmim tujcem, ki so si upali priti v tja, odredili dve uri za ogled samostana in jih zatem s taksijem poslali nazaj v dolino.

Zdaj, po skoraj štirih mesecih odkar so tibetanska področja pretresli protesti, je tujcem ponovno dovoljen vstop v Tibet. Iz poročil večjih svetovnih medijev sicer ni mogoče razbrati ali to velja le za AP Tibet, ki je že od zmeraj mnogo bolj nadzorovan kot preostala tibetanska področja v provincah Qinghai, Gansu, Sichuan in Yunnan, kjer je tudi prišlo do ostrih konfliktov med tibetanci, ter vojsko in policijo.

Image by Getty Images via Daylife

Namesto 5 milionov turistov, kolikor so jih zaradi novo odprte želežniške povezave pričakovali letos, je Tibet do sedaj obiskalo zgolj 100.000 turistov. Kljub temu, da je Tibet že od 28. aprila odprt za domače turiste, se je tja odpravilo bore malo Kitajcev, saj so jih od tega odvrnile podobe nasilja Tibetancev nad kitajskimi priseljenci, ki jim jih je posredovala državna televizija in preostali mediji. Tibet je “sedaj varen”, zatrjujejo uradniki tibetanske turistične zveze, ter vabijo domače in tuje turiste, da znova začnejo obiskovati pokrajino.

Po tem, ko je Lhasa “uspešno” prestala obisk olimpijske plamenice, so oblasti “začutile”, da je “tibetanska družba [dovolj] stabilna in harmonična”, da vstop dovolijo tudi tujcem. Prva dva tujca, ki sta včeraj obiskala Lhaso, sta bila Šveda, v nedeljo pričakujejo štiri turiste iz Singapurja. Svoboda tujih novinarjev seveda še naprej ostaja zelo omejena.

Danes “praznujemo” 19 rojstni dan neznanega junaka, ki je na prostrani pekinški aveniji Dolgega miru (Changan dajie), le streljaj stran od Trga nebeškega miru (Tiananmen guangchang), z dvema belima vrečkama v rokah, stopil pred kolono tankov.

V luči dogajanja, ki je preko noči dodobra pretreslo pekinške ulice in avenije, ta dogodek sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če tega obupno pogumnega dejanja ne bi zabeležile kamere. Posnetek je obkrožil svet - v dnevniku ga je predvajala tudi naša televizija - in postal ikona protestnega gibanja, ki je vse od 15. marca zasedalo trg pred Veliko palačo ljudstva - kitajskim parlamentom.

Sam dogodek, ki je pomembno zaznamoval polpreteklo kitajsko zgodovino, uspešno tone v pozabo. Vsakoletnega protestnega pohoda v Hong Kongu se udeležuje vse manj ljudi. V senci reflektorjev, ki so usmerjeni na olimpijsko prizorišče, se v teh dneh po trgu sprehaja več uniformiranega osebja kot je to običajno. Tudi na ulicah okoli trga je videti več policijskih vozil. V zaporih še vedno ždijo protagonisti tega pogumnega dejanja, materam ubitih protestnikov ne dovolijo žalovati in marsikdo v teh dneh, po “nasvetu” policije, ne bo zapustil svojega doma.

Važno, da so igre! Kruha na Kitajskem itak ne jedo.

Da omilim vaše začudenje in strah, naj najprej povem, da iz avtomobila niti ne zgleda tako hudo. Hitrosti so majhne in vedno imaš občutek, da lahko voznik v trenutku ustavi. Vsi pazijo na vse okoli sebe, ter hkrati skušajo čim prej peljati skozi križišče, so pri tem zelo kreativni in se ne ozirajo kaj prida na prometna pravila. Drži le to, da se ne smeš nikamor zaleteti oz. nikogar povoziti.

Osnovna razlika med prometom pri nas in na Kitajskem ta, da lahko pri nas (zakonsko) pričakujemo in se zanašamo na to, da promet poteka po določenih pravilih, medtem ko na Kitajskem promet poteka po pravilu “pazi na vse okoli sebe”. To med drugim pomeni tudi, da lahko v centru Šanghaja prečkaš cesto ne da bi pogledal levo, še manj pa desno.

Kitajski voznik bi pri nas naredil manj nesreč in z manjšimi posledicami, kot bi jih slovenski voznik naredil na Kitajskem. Zagotovo bi tudi povzročil neprimerno več jeze in razburjenja med slovenskimi vozniki, kot Slovenec na Kitajskih ulicah.

Slika iz Wikipedije

Danes sta se mi končno javila prijatelja, ki pravkar potujeta po Kitajski. Ker sta bila po prvotnem načrtu namenjena v bližino krajev, kjer je treslo najhuje, me je že pošteno skrbelo. Streslo ju je v Xianu, starodavnem mestu, domu čet glinenih vojščakov, ki je od epicentra oddaljen 500 kilometrov. Po šprintu iz hotela, sta preostanek dneva, zaradi popotresnih sunkov, preživela v parku.

Naslednja postaja njunega spremenjenega potovanja je tako postalo čudovito mestece Xiahe , ob katerem stoji Labrang samostan - največji in najpomembnejši tibetanski samostan izven ozemlja avtonomne pokrajine Tibet. Največja turistična atrakcija tega področja pa jima ni bila usojena. Že po nekaj minutah so ju začeli preganjati policaji in ju nagnali nazaj v dolino. Ker eden od njiju zna kitajsko jima je uspelo izboriti brzinski ogled samostana in par hitrih fotografij.

Xiahe leži na severo-vzhodu Tibetanske planote, na robu območja, ki ga je pred okupacijo zavzemal Tibet. Od Lhase, ki je bila med protesti deležna največ medijske pozornosti, je oddaljen 1200 kilometrov, od meje današnjega Tibeta pa približno 600. Ta področja so bila, vsaj ko sem tam naokoli taval sam, veliko bolj sproščena od krajev znotraj meja današnjega Tibeta. Ker ležijo v provincah z "nezvenečimi" imeni jih Tibeta željni turisti povečini zanemarjajo in morda je prav zato nanje nekoliko "pozabila" tudi težka vladna roka.

Tujci so sedaj v teh krajih nezaželjeni, saj je tudi tukaj prišlo do obširnih protestov, ki so zahtevali več deset življenj in prej odprto in sproščeno območje se šibi pod težo policijske in vojaške prisotnosti.

Potres je resda prizadejal predvsem Kitajce, čeprav je stresel tudi marsikatero tibetansko hišo. Tibetancem pa je prizadejal ogromno "kolateralno" škodo, saj je odvrnil pozornost svetovne javnosti od njihovega boja za kulturno neodvisno in svobodno življenje.

V nekaj minutah po potresu so se na medmrežju pojavila prva sporočila. Najprej je “oživel” Twitter, sledili so zemljevidi z označenim epicentrom, objavljene so bile prve fotografije in videi. Kitajska vlada je na območje že poslala 50.000 vojakov. Tik pred objavo so našteli že 12.000 žrtev.

V kitajski tradicij velja, da slab dogodek ne pride sam in da naravne katastrofe napovedujejo družbene spremembe. Cesarju namreč “nebeški mandat” za vladanje Kitajski podeli Nebo in takšnele katastrofe so bile od vedno znak, da je Nebo svoj mandat preklicalo. Veliko kitajskih dinastij se je končalo v letih poplav, potresov in drugih naravnih katastrof.

Zadnje tako katastrofalno leto, ki predstavlja eno najpomembnejših prelomnic v polpretekli kitajski zgodovini, je bilo leto 1976. Januarja je najprej umrl med ljudstvom zelo priljubljeni politik Zhou EnLai. V spomin na njegovo smrt so aprila na trgu Tiananmen izbruhnile demonstracije, ki jih je oblast krvavo zadušila in izkoristila za politične čistke. Junija je mesto Tangshan prizadel katastrofalni protest 8.2 stopnje po Richterjevi lestvici kateremu je čez 16 ur sledil popotresni sunek 7.8 stopnje. Potresa sta povzročila smrt 250.000 ljudi. Le dva meseca za tem je umrl Mao Zedong.

Letošnje leto se za kitajsko oblast ni začelo nič kaj bolj obetavno. Protesti v Tibetu so po vsem svetu sprožili gnev pristašev Tibetancev in človekovih pravic. Nedavni potres je stresel eno najbolj gosto naseljenih kitajskih provinc. Le ugibamo lahko, kaj bo prišlo na plano, ko bo Kitajska pod “olimpijskim” drobnogledom svetovnih medijev in javnosti. Še večjo neznanko pa predstavlja čas po olimpijskih igrah, ko bo kitajska vlada ostala brez nacionalističnega “olimpijskega korenčka” in bo skupaj s svojim ljudstvom soočena z nič kaj prijetno realnostjo.

V času, ko v Sloveniji potekata dve gladovni stavki, ki skušata slovenski državni aparat prisiliti v spoštovanje zakonov, mineva 19 obletnica začetka velike gladovne stavke protestnikov na Pekinškem trgu Tiananmen.

Od 15. aprila, ko so študenti zasedli trg, je minil že skoraj cel mesec in protestniki so se zaradi ignorance vlade do njihovih zahtev odločili, da začnejo z gladovno stavko v kateri je sodelovalo od 1000 do 3000 protestnikov. S tem obupanim dejanjem so se skušali upreti učinkoviti vladni taktiki, ki je z ignoriranjem njihovih zahtev uspela že pošteno zredčiti njihove vrste.

Gladovna stavka, še posebej izmučeni protestniki, ki so jih iz razbeljenega trga kmalu začeli množično voziti v bolnice, je zbudila sočutje prebivalcev Pekinga, ki so že od vsega začetka podpirali njihov protest. Svoje je k temu prispeval tudi bližajoči se obisk Gorbačova, katerega je 15. maja na trgu pričakalo 150.000 protestnikov.

Več…

Še preden so razmere v Tibetu prišle na naše naslovnice, se je tja za tri mesece odpravil Tash Despa, ki je pred 11 leti preko Himalaje zbežal v izgnanstvo. Da bi svetu pokazal razmere v svoji domovini, se je skupaj z nagrajenim dokumentaristom Jezza Neumann-om, odpravil na tvegano pot po odročni in zaprti pokrajini.

Dokumentarec, zaradi svoje nazornosti in predvsem črno-belega slikanja razmer v provinci, morda na trenutke spominja na propagandni film, vendar je v takih razmerah težko izdelati "nepristranski" dokumentarec. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so razmere v Tibetu približno take, kot jih film prikazuje.